Jedrska prihodnost Evrope: Nove strategije proti grožnji Rusije!

Jedrska prihodnost Evrope: Nove strategije proti grožnji Rusije!

Evropsko varnostno politično pokrajino trenutno oblikujeta dva ekstrovertna šoka. Prvič, velik napad Rusije na Ukrajino leta 2022 je drastično spremenil dojemanje grožnje Evropejcev. Natu je uspelo zaščititi svoje članice z verodostojnim jedrskim odvračanjem in hkrati preprečiti scenarij vojaške eskalacije. To še enkrat kaže, da jedrsko orožje nudi zaščito tudi Rusiji, saj so zahodne države izključile neposredno vojaško vpletenost v Ukrajino. Kot poroča Internationalepolitik, je bil drugi šok leta 2025 s Trumpovo administracijo, ki je na Evropo gledala manj kot na partnerja in vse bolj kot na strateško motilko. Podpredsednik JD Vance je Evropejce celo označil za ideološke nasprotnike.

Predsednik Trump je Ukrajino tudi pozval, naj konča konflikt pod pogoji Moskve. Te spremembe v zunanji politiki ZDA so sprožile številna vprašanja o prihodnosti jedrskega odvračanja v Evropi. V zadnjih letih je tudi postalo jasno, da se morajo ZDA bolj osredotočiti na Azijo, hkrati pa obravnavati Rusijo in Kitajsko kot enakovredni jedrski izzivalki. Ta realnost vpliva na strateško razmišljanje Evrope.

Pregled odvračanja

Po koncu konflikta med Vzhodom in Zahodom so se jedrski arzenali v ZDA in Rusiji močno zmanjšali, a zaloge jedrskih konic ostajajo precejšnje. Kot opomnik: morebiten jedrski konflikt bi lahko imel katastrofalne posledice, kot poudarja [bpb](https://www.bpb.de/themen/militaer/deutsche- defendspolitik/508040/nuclear-abschreitung/). Podnebni modeli podpirajo tudi strahove pred »jedrsko zimo«, ki bi jo lahko sprožila takšna izmenjava udarcev.

Evropska razprava o lastnem jedrskem odvračanju se je vrnila na površje. Politiki iz Nemčije, Poljske in baltskih držav pozivajo k razmisleku o alternativah trenutni zaščiti ZDA. Evropa se sooča z izzivom, kako sama zagotoviti jedrsko odvračanje, medtem ko lahko ZDA zmanjšajo svojo podporo.

Vendar pa bi pridobitev neodvisnega jedrskega arzenala vključevala precejšnja tveganja. Washington in Moskva bi lahko ukrepala proti širjenju jedrskega orožja, ki bi lahko ogrozilo stabilnost v Evropi. Tesno sodelovanje z drugimi jedrskimi državami, kot sta Francija in Velika Britanija, bi bilo zato bistveno za razvoj skupnih strategij. Francija ima na primer okoli 300 kosov jedrskega orožja, a ne sodeluje v Natovi skupini za jedrsko načrtovanje, medtem ko se Velika Britanija zanaša na tesno sodelovanje z ZDA.

Vloga nadzora orožja

Trenutni nadzor nad orožjem je postal še pomembnejši, saj ima vse več držav jedrsko orožje, kar še povečuje izzive. Kritiki teorije odvračanja trdijo, da neuporaba jedrskega orožja od leta 1945 ne kaže jasne vzročne povezave z učinkovitim odvračanjem. Vojna v Ukrajini pa kaže, da je jedrsko grožnjo mogoče razlagati tudi kot stopnjevanje tveganja, čeprav ostaja nejasno, ali bi bila Rusija dejansko pripravljena na takšno operacijo.

Ko gre za vprašanja o jedrski prihodnosti Evrope, bo ključno, da se ZDA še naprej branijo v Evropi, hkrati pa širijo konvencionalne vojaške zmogljivosti. Obsežen jedrski dialog bi lahko pomagal raziskati možne najslabše možne scenarije. Toda največji izziv je verjetno oblikovati spremembe tako, da Evropa ne bo končala v "odvračilni vrzeli" in da bo ostala brez obrambe pred agresivnimi dejanji Rusije, kar je poudaril Spiegel se vedno znova citira.