Cerkveni azil za Somalijce: Škof kritizira politiko deportacij!

Cerkveni azil za Somalijce: Škof kritizira politiko deportacij!

V Berlinu je Evangeličanska cerkev v Nemčiji (EKD) povzročila razburjenje z nastanitvijo treh somalskih prosilcev za azil, dveh moških in ženske, v župnišču. Ta ukrep temelji na zaskrbljujoči migracijski politiki zvezne vlade, ki jo je ostro kritiziral škof Christian Stäblein, predstavnik EKD za begunce. Škof begunce opisuje kot »zelo mlade ljudi« s težkimi izkušnjami in se zavzema, da se humanitarni vidiki migracijske politike ne smejo izgubiti izpred oči. Stäblein se zgroženo odziva na zavrnitev tistih, ki iščejo zaščito na mejah, in poziva vlado, naj se preuči, da bi našla humanitarne rešitve, ki ustrezajo ljudem in njihovemu dostojanstvu. {{source_1}} poroča, da so somalski begunci v Berlinu že od binkošti in so bili v prestolnici nastanjeni iz zdravstvenih in humanitarnih razlogov.

Begunci so večkrat poskušali doseči Nemčijo, a jih je zvezna policija vrnila nazaj, ko so bili že na varnem na Poljskem. Šele pomoč azilantov jim je omogočila vstop. Kot bi cerkev prižgala luč v temi, njena podpora zdaj kaže možne poti za cerkveni azil, če bi grozila deportacija. Po podatkih berlinskega državnega urada za begunce so Somalci registrirani v centru za prihod in sodelujejo pri vseh potrebnih uradnih terminih.

Človečnost v fokusu

Kakšni so izzivi, s katerimi se sooča demokratična družba, ko gre za migracijsko politiko? Ta vprašanja se porajajo zlasti po sprejetju kontroverznega »načrta v 5 točkah« o azilni in migracijski politiki v bundestagu. Ta načrt ob podpori CDU/CSU, FDP in AfD med drugim zahteva stalne mejne kontrole in zavračanje tistih, ki iščejo zaščito, kar Stäblein vidi kot neustrezno ter v nasprotju s pravnimi in evropskimi pravili. V strastnem pozivu vse strani poziva, naj najdejo skupen diskurz, ki v ospredje postavlja človečnost. Škof dviguje glas proti instrumentalizaciji vprašanj migracij za namene volilne kampanje in nedavno zmago desnih populistov označuje za zaskrbljujoč trend v demokratični kulturi.

»Ne gre le za številke, ampak za ljudi,« poudarja Stäblein in opozarja na zgodovinsko odgovornost Nemčije glede azila in beguncev. Pogled nazaj v obdobje po drugi svetovni vojni pokaže, da je Nemčija naredila temeljit prelom s preteklostjo že, ko je bila pravica do azila zapisana v temeljni zakon leta 1949. Takrat naj bi se družba jasno distancirala od nacionalsocialistične zgodovine. V obdobju, ki je sledilo, je Nemčija sprejela veliko beguncev, ki so zaradi vojn in preganjanja prišli na meje, tako da je pravico do azila krojila usoda ljudi, ki so od nje odvisni.

Razprava o azilu in migracijah

Razprava o migracijski politiki v Nemčiji ni nova. Po koncu druge svetovne vojne so v Zahodni Nemčiji razvili obsežen zakon o azilu, da bi številnim razseljenim osebam in izgnancem v tistem času ponudili varno streho nad glavo. Od devetdesetih let prejšnjega stoletja pa se je azilna politika temeljito spremenila, predvsem z uvedbo konceptov »varnih tretjih držav« in »varnih izvornih držav«, ki beguncem bistveno otežujejo prošnjo za azil. Poleg tega se je število prošenj za azil v Nemčiji od takrat močno zmanjšalo, zaradi česar je potreba po reformi in bolj humanitarnih rešitvah še toliko bolj nujna.

»Danes je še bolj pomembno spoštovati pravice tistih, ki iščejo zaščito, in jim ponuditi perspektivo,« pravi Stäblein. EKD se zavzema za ustvarjanje humanitarnega migracijskega režima, ki ne sloni le na pravnem okviru, temveč predvsem na človečnosti in dostojanstvu. Upati je, da bodo glasovi, kot je glas škofa Stäbleina, slišani in sprožili potrebne spremembe v politiki.