Šef muzeja opozarja: Po ropu v Louvru varnostni pritisk v Speyerju narašča!

Šef muzeja opozarja: Po ropu v Louvru varnostni pritisk v Speyerju narašča!

Po spektakularnem ropu v Louvru, ki se je zgodil 19. oktobra 2025, so varnostni ukrepi v muzejih ponovno v ospredju. Direktor Pfalškega zgodovinskega muzeja Alexander Schubert komentira zaskrbljujoče razmere, ki so v zadnjih mesecih zaznamovale umetnostno željno območje v Evropi. »Muzeji niso Fort Knox,« povzame izziv in pojasni, da kljub najboljšim možnim varnostnim ukrepom dostopnost za obiskovalce ostaja bistveni vidik. Kot poroča rheinpfalz.de, brutalne metode storilcev, ki jih zanima le materialna vrednost, močno prestrašijo.

Okoliščine ropa v Louvru so zaskrbljujoče: dejanja štirih storilcev, ki so se preoblekli v gradbene delavce in na hitro ukradli osem kosov dragocenega nakita, kažejo, da imajo lahko varnostne vrzeli usodne posledice. Med drugim je bil ukraden nakit uglednih zgodovinskih osebnosti, kot sta cesarica Eugénie in Marie-Louise, tatovi pa so med begom celo izgubili dragocen kos. To je simptomatično za trend, ki prizadene vedno več mest v Evropi – spektakularne kraje in ciljno izkoriščanje ranljivosti v varnostni arhitekturi muzejev. Deutschlandfunk Kultur poudarja, da se podobni incidenti v Dresdnu, Berlinu in drugih mestih vedno znova pojavljajo na naslovnicah.

Varnostne razmere v muzejih

Schubert jasno pove, da si Pfalški zgodovinski muzej nenehno prizadeva za izboljšanje varnostnih ukrepov. Alarmni sistemi in nadzor prostorov so standardni, zlasti pri izposoji, kot v primeru razstave »Cezar in Kleopatra«. Zanje so bile nameščene visokovarnostne vitrine z alarmnimi sistemi. Vendar pa se po ropu v Louvru boji, da bi posojilodajalci lahko povečali svoje varnostne zahteve. »Vprašanje varnosti je za nas pomembno,« zatrjuje Schubert, hkrati pa poudarja, da popolna varnost ni mogoča, dokler morajo muzeji ostati dostopni javnosti.

Na varnostne razmere v samem Louvru gledajo kritično: poročila kažejo, da ni bilo ustreznih varnostnih sil in da so manjkali nekateri kritični nadzorni sistemi, kot so kamere na mestih z dragocenimi eksponati. Te napake so morda imele vlogo tudi pri prejšnjih tatvinah, kot je incident v zgodovinskem muzeju Palatinate, v katerem je bila ukradena lesena izrezljana figura med delovnim časom. Ukradeni “hottenmann” je bil takrat vreden okoli 20.000 evrov, preiskava pa še ni bila opravljena.

Izzivi muzejske varnosti

Primer Louvre odpira vprašanja o varnostni tehnologiji, ki za mnoge muzeje ni finančno vzdržna. Omenjeno je tudi kadrovsko stanje; Sindikati so kritizirali neustrezno plačilo in slabo upravljanje s človeškimi viri, kar vodi v upad kvalificiranih varnostnikov. To dodatno poslabšuje razmere, saj manj kot je varnostnih sil na lokaciji, bolj so objekti ranljivi za krajo. Schubert opozarja na pomembno vlogo varnostnih sil, ki so pogosto kadrovsko podhranjene, in jasno pove, kako pomemben je dober varnostni koncept.

Če povzamemo, nedavni dogodki jasno kažejo, da so muzeji kot kulturni in izobraževalni prostori ujeti v nenehno ravnotežje med dostopnostjo in varnostjo. Čeprav je Schubert prepričan, da je njegova ekipa v dobrem položaju, ostaja nenehen izziv, kako uravnotežiti zaščito dragocenih eksponatov z želeno bližino javnosti. Uravnoteženje, ki se postavlja na dnevni red kot še nikoli. V prihodnosti bo ključnega pomena, kako se muzeji odzivajo na varnostne zahteve in ali so pripravljeni vlagati v nujno potrebne tehnične ukrepe za zaščito svojih zakladov.