Saarland: Zakaj je statut Saar iz leta 1955 oblikoval zgodovino

Saarland: Zakaj je statut Saar iz leta 1955 oblikoval zgodovino

Komaj katero poglavje v nemško-francoski zgodovini je tako zapleteno kot tisto o Posarju. Miselni eksperiment o hipotetičnem razvoju Posarja, če bi prebivalstvo na referendumu leta 1955 glasovalo za statut Posarja, odpira vznemirljiva vprašanja. Članek v Saarbrücker Zeitung na primer sproži ugibanja o tem, ali bi lahko bilo Posarje danes v podobnem položaju kot Luksemburg, če bi postalo neodvisno upravljana regija, namesto da bi ga priključila Zvezna republika Nemčija. Toda ta ideja s seboj prinaša nekaj težav.

Nasprotniki te domneve so navedli več argumentov. Pomembna je ta, da bi tudi druge države zahtevale institucije EU. Poleg tega je imel Luksemburg, kot je znano, več možnosti za razvoj kot industrijsko Posarje. Če bi Posarje postalo samostojna enota, bi obstajale carinske in valutne meje, ki bi ga ločile od nemškega gospodarskega čudeža.

Referendum 1955 in njegove posledice

Pogled nazaj pokaže, da je bil referendum o statutu Posarja 23. oktobra 1955 in osvetli takratno politično razpoloženje. Volivci so se jasno opredelili proti zakonu: 423.434 glasov (67,71%) je glasovalo proti, za sprejem pa le 201.973 glasov (32,29%). Na splošno je bila volilna udeležba 96,73-odstotna - jasen znak visoke stopnje političnega zanimanja prebivalstva za to ključno fazo zgodovine. Odločitev so razlagali kot močan signal, da je ponovna združitev z Zahodno Nemčijo prednostna pot za večino Posarjanov.

Negativni odločitvi je le leto kasneje sledila Saarska pogodba, ki je bila podpisana 27. oktobra 1956. Ta dokument je postavil okvir, v katerem je bilo Posarje 1. januarja 1957 vključeno v Zvezno republiko Nemčijo kot 10. zvezna dežela. Celoten proces je bil preprost in namenski, glede na to, kako dolgo je bila regija v senci francoske politike moči.

Umetna ločitev

Do te točke je prebivalstvo Posarja več kot 110 let pripadalo Bavarski in Prusiji. Zgodovinski dogodki in konflikt med vzhodom in zahodom so privedli do ločitve območja od Nemčije in s tem do oblikovanja tako imenovane »umetne« politične enotnosti v Parizu. Številne sodobne priče poročajo, da so negotovosti Zvezne republike v petdesetih letih prejšnjega stoletja in pripravljenost politikov v Bonnu in Saarbrücknu, da utrdijo to ločitev, upoštevale daljnosežne zgodovinske posebnosti.

S statutom Posarja bi Posarje postalo neodvisna entiteta pod evropsko upravo, a bi hkrati ostalo v gospodarski uniji s Francijo. Vendar to ni bila usoda, ki si jo je želela večina Posarjanov. Odločili so se, da bodo raje del Zvezne republike Nemčije, kot da ostanejo v zahtevnih in negotovih razmerah.

Trenutno lahko rečemo, da ta referendum ni prizadel evropske združitve, ki je bila cilj Posarskega statuta. Namesto tega je jasna volja prebivalstva, da napreduje skupaj z Nemčijo, temeljni del zgodovine Posarja. Pogled na današnje Posarje pokaže, da ni le del Nemčije, ampak zdaj tudi pomemben del EU.

Ob razmišljanju o preteklosti je jasno, da ima Posarje, tako kot mnoge druge regije v Evropi, zapleteno zgodovino, za katero je značilna težnja po samoodločbi in pripadnosti. Ko se danes obrnemo na Posarje, ugotovimo, da zgodovina ne vpliva le na sedanjost iz preteklosti, ampak kaže tudi perspektive za prihodnost.