Sarkozy kot ujetnik: Predsednik v senci literarnih mitov!

Sarkozy kot ujetnik: Predsednik v senci literarnih mitov!

V zadnjih dneh je zaprtje nekdanjega francoskega predsednika Nicolasa Sarkozyja povzročilo valove. 26. oktober 2025 ne označuje le njegovega vstopa v zapor La Santé, ampak tudi začetek novega poglavja v njegovi politični in osebni uprizoritvi. V francoski medijski krajini je stiliziran kot žrtev svetovne zarote – portret, ki ga postavlja blizu literarnim junakom, kot sta Edmond Dantès iz »Grofa Monte Cristo« ali celo Jezus Kristus. Politolog François Hourmant poudarja, kako Sarkozy uporablja retoriko, ki temelji na žrtvah, da se postavi proti sodniški sovražnosti. Kot osrednji motiv za utemeljitev njegovega zapora je izpostavljen »sovražni« odnos sodnikov do njega. Celoten proces odseva populistične in neliberalne težnje, ki so uspešne v današnjem političnem komuniciranju. Le Monde poroča, da se Sarkozy pri ustvarjanju nove pripovedi opira na svoje literarne vzornike, kar je mogoče opaziti tudi v politični retoriki drugih nekdanjih predsednikov, kot sta François Mitterrand in Emmanuel Macron.

Kot je bilo pričakovano, je Sarkozy skrbno zrežiral tudi pripoved o svoji osebni usodi. Pred njegovim zadnjim prihodom v La Santé so njegovi podporniki praznovali na ulicah Pariza in peli domoljubne pesmi, kot je "La Marseillaise". Požel je aplavz in celo vzklike "Libérez Nicolas!" prejel, kar še povečuje čustveni naboj njegovega statusa političnega mučenika. Philippe Moreau Chevrolet, strokovnjak za politično komuniciranje, poudarja, da je Sarkozy uspešno prevzel nadzor nad pripovedjo okoli njegovega zapora. Na družbenih omrežjih se je predstavil kot nedolžen in napovedal, da se bo boril proti "sodnemu škandalu". S to primerjavo se je umestil v tradicijo Alfreda Dreyfusa in obsodil zaznano nepravičnost pravosodnega sistema. To strateško komuniciranje ni samo pametno, ampak je tudi osrednjega pomena v današnjem medijskem prostoru in osrednjega pomena za povečanje sprejemanja volivcev. La Dépêche

Literatura in moč

Poglejmo še vlogo literature v politični komunikaciji: zgodovinar Christian Jouhaud govori o »littérarisation du pouvoir« v Franciji, v kateri politiki literaturo uporabljajo za idealiziranje sebe. Sarkozy ni izjema; način, na katerega se predstavlja kot nedolžen, ima tipične poteze populistične retorike. To gre z roko v roki s spreminjajočim se dojemanjem besed v političnem prizorišču, pa tudi v medijih Deutschlandfunk poudariti. Vse pogostejša je ciljna uporaba določenih besed in besednih zvez za aktiviranje čustev volivcev in krepitev političnih pozicij.

Še en zanimiv vidik te zgodbe je srečanje med Sarkozyjem in sedanjim predsednikom Emmanuelom Macronom tik pred njegovim odhodom v zapor. To srečanje, ki ga je potrdilo predsedstvo, nakazuje, da je Macron zaskrbljen tudi zaradi podobe urada. V času, ko se v javnosti govori o zaporu nekdanjega predsednika, je to mogoče razumeti kot gesto za ohranjanje socialnega miru in zaščito integritete političnih institucij.

Skratka, zaprtje Nicolasa Sarkozyja ne oblikuje le njegove osebne zgodovine, ampak deluje tudi kot odraz trenutne politične klime v Franciji. Umetnost komuniciranja, nihanje med populizmom in literarno produkcijo ter medijsko oblikovanje njenih pripovedi imajo daljnosežne posledice za današnji politični angažma.