Badinter v Panthéonu: čast ali nevarnost za žrtve?

Badinter v Panthéonu: čast ali nevarnost za žrtve?

9. oktobra 2025 se je rodil Robert Badinter Panteon posneto, častni simbol, ki ne le počasti njegovo vlogo pravnika in odvetnika, ampak tudi spomin na obletnico odprave smrtne kazni. Badinter se je vedno zavzemal za sodoben, humanističen pravosodni sistem. S svojim delom na Ministrstvu za pravosodje je sprožil pionirske pobude za podporo žrtvam in leta 1986 ustanovil Fédération France Victimes.

Toda vsi glasovi v družbi ne slavijo Badinterjeve zapuščine. Nekateri kritiki mu očitajo, da žrtve zločinov potiska v ozadje in ustvarja sistem, ki favorizira storilce in jim pripisuje vlogo žrtev. Glasno Breizh info To je bilo opisano kot "virus dvoma" do policije in organov pregona, ki ogroža javno varnost in povzroča izgubo javnega reda.

Življenje za pravičnost

Badinter, ki ni delal le kot odvetnik, ampak tudi kot profesor in minister, se je vedno izrekal proti maščevalni politiki. Menil je, da je maščevanje v nasprotju z resnično pravičnostjo in ne prispeva k okrevanju žrtve. Njegovo zavzemanje za pravice žrtev se med drugim odraža v ustanovitvi Urada za pomoč žrtvam, ki je izboljšal dostop do pravnih sredstev in odškodnin.

Odvetnikova zapuščina je neločljivo povezana z razvojem pravosodja v Franciji. Pripomogel je k dekriminalizaciji homoseksualnosti in se zavzemal za popolno odškodnino žrtvam, ki je bila obvezna z zakonom o prometnih nesrečah. Pomembno je tudi njegovo delo na Evropskem sodišču za človekove pravice (ESČP), kjer je žrtvam omogočal individualna pravna sredstva.

Družbena razprava

Badinterja slavijo kot junaka in dojemajo kot kontroverzno osebnost, ki je oblikovala družbeni diskurz o pravičnosti in odgovornosti. Kritiki kritizirajo težnjo po razorožitvi družbe, ki se izraža v kulturi kesanja in sočutja. Njegove reforme vidijo kot grožnjo nacionalni identiteti in avtoritarnim strukturam.

V času, ko so na dnevnem redu vprašanja pravice in varnosti, Badinterjeva zapuščina ostaja tema vročih razprav. Njegove prošnje za pravičnejšo družbo ne veljajo le za prelomne, temveč tudi za povod za globok razmislek o tem, kako se obravnavajo žrtve, in o samopodobi francoskega pravosodnega sistema.