40 let po priznanju: Novi koraki proti diskriminaciji Romov

40 let po priznanju: Novi koraki proti diskriminaciji Romov

28. septembra 2025 se spominjamo temnega poglavja nemške zgodovine: pred natanko 40 leti je Nemčija priznala sistematično preganjanje in krute umore Sintov in Romov s strani nacističnega režima. Daniel Lede Abal, tiskovni predstavnik Zelenih za migracije in integracijo, opozarja na veliko krivico, ki je bila storjena Romom in Sintom. Poudarja njihovo posebno odgovornost in pojasnjuje, da je nujno ohraniti spomin na te zločine kot opomin za prihodnost. Romi in Sinti so sestavni del družbe v Baden-Württembergu, njihovo kulturo, jezik in identiteto pa je treba ohraniti, pravi Lede Abal.

A izzivi so še vedno veliki. Kljub napredku, kot je podaljšanje državne pogodbe z narodno manjšino Sintov in Romov na 15 let leta 2018, sta zločin iz sovraštva in diskriminacija še vedno vsakdanja realnost. Kot odgovor so v Baden-Württembergu začeli izvajati akcijski načrt proti sovraštvu in vznemirjenju ter državni protidiskriminacijski zakon, da bi se odločno zoperstavili rasizmu.

Temna preteklost Sintov in Romov

Preganjanje Sintov in Romov s strani nacionalsocialistov je bilo brutalno in sistematično. Za zbiranje podatkov o tej manjšini je bil novembra 1936 pri Zdravstvenem uradu Reicha ustanovljen »Inštitut za rasno higieno«. Pod vodstvom Roberta Ritterja je nastalo okoli 24.000 »poročil o dirkah«, ki so služila kot osnova za kasnejše deportacije v taborišča uničevanja. Te klasifikacije so Sinte in Rome razdelile v kategorije, kot so polni, polovični, četrtinski ali osemosminski Romi, in prispevale k brutalnemu preganjanju.

Od sredine 1930-ih dalje so bili sprejeti vse bolj drastični ukrepi: od prisilnih sterilizacij do koncentracijskih taborišč, v katerih so številni Romi trpeli v nečloveških razmerah in pogosto umirali. V okviru »končne rešitve judovskega vprašanja« so bili 16. decembra 1942 v Auschwitz deportirani tudi Romi. Le redki so preživeli ta pekel: od okrog 30.000 deportiranih Romov se jih je le 3000 vrnilo živih.

Posledice in priznanje

Po vojni so posledice za prizadete družine ostale resne. Od tistih, ki so živeli, je odškodnino prejelo le 4000 do 5000 Ciganov; Veliko zahtevkov je bilo zavrnjenih, ker odškodninski organi Sintov in Romov pogosto niso prepoznali kot žrtve nacističnega preganjanja. Diskriminacija se je nadaljevala in pogled na to manjšino je bil dolgo časa problematičen. Negativna podoba, ki izvira iz diskriminatornih odnosov 19. stoletja, je družbi onemogočala pošteno soočanje s preteklostjo.

Priznavanje preganjanja Sintov in Romov ostaja pomembno vprašanje. Nemčija bo še naprej nosila odgovornost ne le za soočanje z zgodovino, ampak tudi za aktivno ukrepanje proti današnji diskriminaciji. Te izzive je treba obravnavati, da bi zaščitili in spodbujali dostojanstvo in identiteto Sintov in Romov.

Zgodovina Sintov in Romov ni le preteklost, ki se je je treba spominjati. Je poziv k odgovornosti v sedanjosti, da se zgodovina ne ponovi. Glasovi tistih, ki so preživeli ta temačna poglavja, morajo biti slišani, da bodo prihodnje generacije obvarovane pred podobnimi krivicami.

Za več informacij preberite poročila iz Green State Parliament BW, DHM in bpb.